O modri rakovici 

Modra rakovica izvira z atlantskih obal Severne in Južne Amerike, kjer je domača vrsta. Najpogosteje jo najdemo v estuarijih – prehodnih območjih, kjer se sladke rečne vode srečujejo s slano morsko vodo. Zaradi svoje izjemne prilagodljivosti je razširjena po številnih obmorskih ekosistemih – od Karibskega morja, Mehiškega zaliva, južnega in vzhodnega dela ZDA vse do severne obale Nove Anglije.

V svojem naravnem okolju je modra rakovica prevladujoči plenilec na morskem dnu – t. i. bentični predator – ter obenem mrhovinar, ki se prehranjuje priložnostno in izkoristi skoraj vsako dostopno prehransko nišo. Njena prehrana vključuje različne mehkužce, ribe, kozice in polže, kar jo umešča med pomembne člene morskega prehranskega spleta.

V Sredozemlje je bila modra rakovica nenamerno vnešena leta 1948, najprej v Grčiji. Od takrat se je razširila v številne obalne in estuarijske sisteme po celotnem Sredozemlju, tudi v Jadransko morje.

Modra rakovica uspeva v slanih in polslanih vodah, kot so estuariji, lagune ter različni mikrohabitati obalnih mokrišč. Najhitreje raste pri temperaturah med 23 in 27 °C, zato ji plitvine nudijo idealne razmere za razvoj, še posebej v poletnih mesecih. Ta okolja ji ponujajo ne samo toplotno udobje, ampak tudi bogato prehransko osnovo – sedimenti v slanih mokriščih so namreč bogati z beljakovinami in aminokislinami, kar pomembno prispeva k njeni uspešni rasti in razmnoževanju.

Zaradi svojih ekoloških značilnosti je modra rakovica zanimiva tako za raziskovalce kot tudi za naravovarstvene strategije, saj lahko vpliva na lokalne ekosisteme in konkurenčno izpodriva domorodne vrste.